Dedno pravo, dedovanje po oporoki in zapuščinska razprava

Dedno pravo, dedovanje po oporoki in zapuščinska razprava

Kategorija :
Civilno pravo, Dedno pravo

Dedno pravo je klasična veja prava; stara približno toliko, kot organizirana družba. Njen predmet je bil in je še življenjskega pomena – prehod najpomembnejših stvari za življenje (takrat polja, živina, nakit) na potomce. Naše dedno pravo izhaja iz treh temeljnih načel: (1) svoboda oporočnega razpolaganja – zapustnik z oporoko odloča o usodi svojega premoženja; (2) dedovanje v družini – zapustnikovo premoženje ob njegovi smrti preide na osebe, ki so z njim v določenem družinskem razmerju, ob pogoju, da zapustnik ni z oporoko drugače razpolagal s svojim premoženjem in (3) vesoljno nasledstvo (univerzalna sukcesija) – ipso iure pridobitev dediščine. Dedno pravo ureja Zakon o dedovanju kot splošni predpis. Poleg splošnega predpisa pa dedno pravo urejajo tudi posebni predpisi: Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, Zakon o denacionalizaciji ter Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti.

Praviloma dediča zapustnik določi z oporoko, v kateri zapiše, da naj določena oseba (dedič) deduje njegovo premoženje ali njegov ustrezni del (npr. polovico) – dedovanje po oporoki. Če zapustnik ne določi dedičev, se ti določijo po zakonu, po treh dednih redih – zakonito dedovanje. Dedovanje po oporoki je urejeno v tretjem poglavju prvega dela Zakona o dedovanju. Za dedovanje po oporoki  zakon predvideva, da lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti. Veljavna je tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon, in ob pogojih, ki jih določa zakon. Oporočitelj lahko določi v oporoki enega ali več dedičev. Za dedovanje po oporoki je značilno, da se določila oporoke razlaga po pravem oporočiteljevem namenu. Če nastane dvom, se je treba držati tistega, kar je ugodnejše za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Za dedovanje po oporoki je pomembno vedeti, da oporočitelj lahko vselej prekliče oporoko ali v celoti ali deloma, z izjavo, dano v katerikoli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Oporočitelj lahko prekliče pisno oporoko tudi tako, da jo uniči.

Ob smrti zapustnika se po samem zakonu uvede zapuščinski postopek. Popiše se zapustnikovo premoženje in opravi zapuščinska razprava. Zapuščinska razprava je urejena v drugem poglavju drugega dela Zakona o dedovanju. Zapuščinska razprava se opravi na enem ali več narokih. Sodišče razpiše narok in nanj povabi »prizadete osebe« (205. člen Zakona o dedovanju). Zapuščinska razprava se opravi zato, da sodišče lahko obravnava naslednja vprašanja: kolikšen je obseg zapuščine in kakšno (katero) premoženje spada v zapuščino; kdo so dediči: oporočni, zakoniti in nujni dediči in s tem v zvezi razmerje do zapustnika, ki je temelj za zakonito dedovanje, pa tudi  odpoved dediščini, dedno nevrednost in razdedinjenje, vprašanje veljavnosti oporoke itd. Zapuščinska razprava se konča z izdajo sklepa o dedovanju.

Ljublajna, 23.08.2016, Odvetniška pisarna Mele

 

Se ne strinjate z vsebino oz. imate dodatno vprašanje? Pokličite 01 433 86 12 ali pošljite e-sporočilo na  mele.peter@siol.net

 

Opomba: članki na naši spletni strani so namenjeni temu, da jih na spletu najde in razume tudi bralec brez pravnega znanja. Nekateri izrazi v njih so zato poenostavljeni ali pogovorni, določene besedne zveze pa prilagojene spletnemu iskanju. Opisi lahko prikazujejo samo del možnih vidikov obravnavane teme.